Kocbek A. Prevajanje pravnih besedil: pasti in strategije v prevodih pogodb

Monografija. — Koper: Fakulteta za management Univerza na Primorskem, 2011. — (Znanstvene monografije Fakultete za management Koper, ISSN 1855-0878). — ISBN 978-961-266-116-8; 978-961-266-117-5.V prevajalski praksi se pri prevajanju pogodb nedvoumno pokaže, da se pri tej vrsti prevajalskega dela srečujejo in soočajo pogledi in stališča različnih strok, ki so udeležene pri sestavljanju, vsebinskem in jezikovnem oblikovanju teh besedil in njihovih prevodov. Zavest o interdisciplinarnosti tega dela se navezuje na dognanja pravne lingvistike, jezikoslovne discipline, ki preučuje razvoj, značilnosti in uporabo pravnega jezika, se ukvarja s specifičnimi lastnostmi pravnih besedil in pravnih jezikov in raziskuje vplive pravne znanosti na posamezne pravne jezike, pa tudi primerjalnega prava, ki obravnava sorodnosti in razlikemed posameznimi pravnimi družinami in sistemi, ki se nedvomno odražajo v posameznih pravnih jezikih na različnih ravneh. Ugotovitve teh dveh disciplin je pri prevajanju pravnih besedil treba združiti z dognanji prevodoslovja, jezikoslovne discipline, ki raziskuje procese in zakonitosti, ki urejajo prenašanje sporočil iz izvirnega v ciljni jezik in širše, iz izvirne v ciljno kulturo.
Razumljivo je, da vsaka izmed udeleženih strok v pravnemprevajanju prepoznava in priznava drugačno težišče. Tako pravniki pri prevajanju iz enega pravnega jezika in okolja v drugo ključni problem vidijo običajno v pravni terminologiji, ki označuje pojme in pojave, specifične za določen pravni sistem, in v iskanju ustreznic zanje v drugem pravnem jeziku. Jezikoslovci bodo veliko pozornosti namenili tudi ostalim ravnemjezika (širši leksikalni ravni, skladenjski, slogovni in pragmatični), pri katerih so razlike med izvirnim in ciljnim besedilom ključne, morda pa ne bodo vselej prepoznali pomena vpetosti vsakega pravnega besedila v pripadajoči pravni sistem in težav, ki izhajajo iz tega, da pri prevajanju besedila sporočilo prenašamo ne le iz izvirnega v ciljni pravni jezik, ampak pri tem tudi prehajamo iz izvirnega v ciljni pravni sistem.
Interdisciplinarni pristop k prevajanju pravnih besedil, kakršnega predstavlja pričujoče delo, naj bi čimbolj učinkovito združil oba pogleda. Pri prevodoslovcih naj bi razvil zavest, da je pravno besedilo vpeto v širšo pravno kulturo, katere ključni del je vsakokratni pravni sistem, ki pogosto neposredno določa vsebino in s tem tudi obseg pravnega besedila, kakršna je pogodba, in pa dejstvo, da je stopnja in globina približevanja izvirnega besedila zakonitostim, ki urejajo ciljna besedila, odvisna od namena, ki najmu služi prevod. Pravni strokovnjaki pa naj bi iz tega pristopa črpali spoznanje o tem, da pravna kultura vsako pravno besedilo zaznamuje v vseh njegovih razsežnostih — poleg terminološke, ki je morda najbolj očitna, tudi skozi norme in konvencije, ki so se v danem pravnem okolju uveljavile glede skladenjskih struktur, sloga in pragmatičnega značaja teh besedil. Tudi zanje pa je ključno spoznanje, da se prevodi istega izvirnega besedila lahko razlikujejo glede na nameravano uporabo ciljnega besedila, da torej funkcija prevoda lahko zahteva sestavo različnih ciljnih besedil, ki vsa temeljijo na istem izvirniku.
Prav sinergično združevanje pogledov in spoznanj vseh udeleženih ved — pravne (predvsem primerjalnega prava, ki opozarja na ključne podobnosti in razlike med pravnimi sistemi), jezikoslovne (predvsem funkcionalističnih prevodoslovnih pristopov), ki poudarja funkcijo ciljnega besedila kot odločilni dejavnik, ki narekuje strategijo in način prevajanja, ter pravnojezikoslovne, ki preučuje in izpostavlja specifičnost pravnih besedil, lahko pripomore k višji kakovosti in funkcionalnosti tovrstnih prevodov.